Save the last dance for me

Zadnji dan starega leta. Zadnji zapis letos, potem bom gledal v zrak in čakal, da mine. Ne maram nobenih praznikov, še najmanj tistih, ki jim rečete družinski. Ko slišim tiste osladne izjave pri poročilih, da so družine že zbrane ob obloženih mizah, je konec programa zame. Nobene družine nimam, še manj obložene mize. Vse praznike sedim sam pred prazno mizo. Pivo in sendvič. Letos ne bo nič drugače. Jaz sem od tega življenja in reševanja iz težav tako utrujen in naveličan, da pogledujem proti sodniku in si mislim; »Sudija, sviraj kraj«! Ne grem se več!

Ne vem kakšne so vaše želje za novo leto, jaz imam samo eno željo. Rad bi imel službo. Brez službe sem 20 let. Pozabil sem, kako je videti življenje brez stresa, kaj bo jutri? Kaj je finančna varnost? Zame ne obstaja služba v tej državi. Nobene niti najmanjše hvaležnosti za prispevek k osamosvojitvi. Ne obstajam. Zato vsak dan obžalujem, da sem takrat oblekel uniformo in pomagal uničiti državo, ki mi ni naredila nič slabega. Za razliko od Slovenije, ki je do mene hujša kot vsaka zlobna mačeha iz pravljic. Sit sem tega fehtanja za donacije in računanja, kaj bo in za kaj se bom opravičeval. Ni funkcije pavza ali »time out« v življenju. Rešim eno težavo, že 7 drugih stoji v vrsti. Kot, da ne obstaja naslednji dan, funkcioniram ali životarim. Zbuditi se v prvi dan novega leta s praznimi žepi in težavami, ki niso čez noč izginile? Ni fajn. Sploh, če se ponavlja iz leta v leto in nimaš več občutka za praznike in veselje, ker je vsak dan isti.

Za večino vas je najbrž ogromna razlika med življenjem pod Janševo vlado in zdaj »svobodo«. Zame se ni nič spremenilo. Nisem kot člani sekte SDS, ki so lahko bosi in lačni, pa bodo do nezavesti ploskali Janši. Zakaj bi se klanjal Golobu in njegovim, če zame ni nič drugače? Vse skupaj je ena velika farsa in prerivanje med tistimi, ki imajo itak polne riti.

Zadnjič sem pomotoma začel gledati vedeževalca Blaža. Zanj sem slišal na Tik Toku, pa sem iz firbca pogledal, če je res tako nesramen? Pokliče fant. Po datumu rojstva, ki ga je povedal je star 34 let. Spraševal je za zdravje. Čaka ga presaditev jeter. Kako se bo izteklo? Vprašal je še za mamo, ker ima raka. Hotel je vprašati še za kužka, pa ga je »vedeževalec« nagnal. S kakšnimi hudimi težavami se sooča nek 34 letni fant in zadnje upanje vidi v prevarantu, ki te žali za 2.19 evra na minuto? Žalostno in tragično v isti besedi. Slovenija 2022, legalno in zakonito poniževanje in ropanje ljudi. Ta bi lahko nastopal v tisti katastrofalni kampanji, ki si jo je izmislila Makedonka proti sovražnemu govoru. Takšnega podna ni bilo na ogled od tiste kampanje SD z Urško Čepin. Prevčki? Rokometašica? Nihče od njih ni žrtev sovražnega govora. So samo izbrani akterji v kampanji za še en honorar več. Kam se je izgubil Magnifico? Me zajebavate? Kaj, če bi posneli kakšnega drugorazrednega državljana s ceste, ki je vsak dan deležen poniževanja in zasmehovanja. In še honorar mu izplačajte! To pa ne, ker smo v svobodi. In, ker smo “pure” Slovenci.   

Čas bo, da končam z letošnjim pisanjem. »Sudija, sviraj kraj«. Tokrat res. Vam, ki boste nocoj proslavljali, jutri pa »fajtali« naprej, želim vse dobro. Upanje umira zadnje, pravijo. Kaj sledi, ko to umre?

Motaj kable …     

Scroll to Top