Tu smo torej. Začetek in pol. Vreme primerno vsebini, megla kamor pogled seže. Opažam, da traja kakšno sekundo, preden se črke pred mano izostrijo. Najbrž bom moral okulista obiskat ali pa računalnik zamenjat. Tega, ki ga zdaj uporabljam sem kupil pred sedmimi leti, pa še vedno dela. Kar je pravzaprav manjši čudež, ker se je letos pokvarilo vse, kar je bilo možno. Ne spomnim se, da bi se mi kdaj v življenju to dogajalo. Letos pa katastrofa. Ta se je napovedala zadnji dan lanskega oktobra, ko sem polomljen obležal na cesti. V tistem hipu so se vsi načrti sesuli kot hišica iz kart. Shodil sem enkrat v začetku februarja, posledice pa čutim še danes. Zavarovanja si nisem redno plačeval, zato sem si nakopal dodatne stroške in težave. Ko je končno prišlo poletje in prva vročina, je doma »crknila« klima. To je bil začetek. Nekaj dni kasneje se je pokvaril hladilnik. Kličem serviserje, najhitreje lahko pride čez teden dni. Pa hladilnik naj bo odtajan in odklopljen, mi naročijo. Po dveh dneh ga iz firbca vklopim in glej čudo, hladilnik dela. Brnel in hladil je ves teden, zato sem serviserja odpovedal. In glej hudiča, popoldan je hladilnik spet crknil. To se lahko dogaja samo meni. Če ne bi bil podnajemnik in bi bil hladilnik moj, bi ga porinil po stopnicah od jeze. Spet je trajalo teden dni, da je imel serviser čas. Vmes je še nekaj brnel, potem je šel dokončno k vragu. Zdaj je mir s hladilnikom, ker ima nov kompresor za 300 e! Skoraj, kot bi nov hladilnik kupil. Pred dvema letoma sem si privoščil nov televizor. Letos konec avgusta se je pokvaril. Tretjina ekrana je naenkrat potemnela. To ne more biti res, sem se držal za glavo. Ta me je še bolj bolela, ko sem ugotovil, da sem televizor očitno uničil sam. Vam pa odsvetujem čiščenje ekrana z raznimi razpršilci za steklo, ker bo rezultat uničen televizor. Nadgradnja težav je, če so v njih vpleteni sosedje. Tudi to sodi v spisek letošnjih domačih katastrof. Začelo se je s trkanjem na vrata. Ni ravno običaj, da mi kdo trka na vrata, ker bi moral prej pozvonit, da odprem vhodna vrata v blok. Pred vrati stoji soseda, gospa v starejših letih. Pravi, da ji strop zamaka v kopalnici. Še to se mi je manjkalo. K sreči je po treh dneh prišel vodovodar, razmontiral kopalnico in zamenjal, kar je bilo potrebno. Ni fajn, verjemite. Škodo, ki je nastala v kopalnici pri sosedi je poravnal lastnik stanovanja. Pošteno, še to se mi je manjkalo, da bi plačal škodo sosedi. Pizdarije in nepotrebne stroške sem imel letos še z voznim parkom in mularijo. O tem kdaj drugič ali pa nikoli.
Zame je najbolj pomembno, da se konča odprta zadeva na ljubljanskem sodišču. Zaradi zahtev tožnika vse skupaj stoji. Ker ni bilo novih dokaznih predlogov in je bilo že vse povedano, bi morali ta petek 14-ga z branjem zaključnih govorov in sodbe zadevo končati. Očitno nisem te sreče, ker je to leto prekleto. Včeraj sem dobil urgentno sporočilo iz Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je obravnava preklicana. To se ne more dogajati, sem si rekel. Kličem odvetnika, ki o preklicu ne ve nič. Pravi, da obravnava bo, dokler ni preklicana na spletni strani sodišča. Tam pa ni bila preklicana. Ostalo je malo upanja, da vseeno bo zaključek ta petek. Zjutraj sem na spletni strani sodišča videl, da so obravnavo res preklicali. Zdaj me pa čisto zares glava boli. Račun ostaja blokiran, dokler se sodišče ne izjasni okoli zahtevka tožnika in ostalih zamudnih sodb. Če vam ponazorim svinjarijo, ki se dogaja.
Babica je prišla na obisk. Prinesla je košarko jabolk. Deset jabolk je bilo v košari. Košarko je dala najljubšemu vnuku, torej meni. Sestra se je pri mami pritožila, zakaj sem jaz dobil vsa jabolka. Trdi namreč, da je babica meni naročila, da sta dve jabolki zanjo. Bomo vprašali babico, ko naslednji teden pride, sklene mama. Do takrat bo košara z jabolki pri meni, še odloči in mi vzame košaro. Jaz cvilim, naj vrne košaro in do obiska babice zadrži dve jabolki, ki sta predmet spora, ne pa vse. Ne, dokler ne pride babica, se nihče ne bo dotikal košare. Mama ima očitno raje sestro, čeprav naj bi bila pravična in do vseh enaka. Ta petek babice ne bo, ker je srečala volka. Košara bo še naprej ostala zaklenjena v omari pri mami. Jaz bom ostal lačen, dokler lovec ne poči volka in bo babica lahko prišla povedat, komu je namenila jabolka. Mama je sodišče. Sestra je tožnik. Kdo je lovec se mi je sanja. Pripoved je razumljiva vsakomur. Z mamo se pa ne gre kregat, saj to veste. Namesto jabolk imam zdaj blog in PayPal, da preživim. Hvala, če razumete.
Ljubljanski šerif Zoran Janković je posebna zgodba. Tokrat gre po šesti mandat, ki ga bo zlahka osvojil. Na Magistratu ga opisujejo kot ljubljanskega Tonyja Soprana, gangsterja ki upravlja z mestom. Nič in nihče mu ne more do živega. V žepu ima ljubljansko tožilstvo, večji del policije in z njim povezane kriminaliste, ki ga ažurno obveščajo o morebitnih težavah. V mestnih redarskih službah so zaposlitve dobili nekateri največji nasilneži nočne ljubljanske scene. Južnjaki, bi rekli naši desničarji. Po potrebi županu služijo kot varnostniki ali zastraševalci. Odvisno od posla, ki se ga župan loteva. V desetletju in pol je Janković Ljubljano spremenil v turistom prijazno destinacijo. Kar je dobro za turiste, je slabo za meščane. Župan je v svoji gonji za zaslužkom na meščane popolnoma pozabil. O navadnih meščanih govorim, ne tistih prvorazrednih, zaradi katerih Zoran spreminja namembnost zemljišč. Življenje v Ljubljani je postalo luksuz. Cene nepremičnih so navadnim smrtnikom nedosegljive. S trdim delom sem prišel do stanovanja. A ne me jebat. Kaj je trdo delo, bom še jaz, če me poučite prosim? A jaz budala vse življenje delam neka mehka dela, da nikamor ne pridem? Evo, šaltam zdaj na trdo.
In potem se oglasi Aleš Hojs, da bo kandidiral za župana Ljubljane. Dokler ne bo uradno, imejte to za zajebancijo. To je podobno kot, če bi jaz kandidiral za funkcijo v SDS. Tako kot sem jaz osovražen med verniki sekte SDS, je Aleš Hojs med meščani Ljubljane. Na hribčku v Rožni dolini se skriva z mamo v stanovanju. Od Poklukarjeve si sam ne upa niti do bližnjega Mercatorja. Kot notranji minister je prvi v zgodovini države ukazal napad na miroljubne protestnike s solzivcem in vodnim topom. Hojs je med Ljubljančani bolj osovražen kot Janez Janša. On pa izziva s kandidaturo. Še bo smeha, brez skrbi.