Najprej čestitke vsem ženskam ob njihovem prazniku. Danes je tudi praznik za cvetličarje. V lokalni cvetličarni pravijo, da sta samo dva dneva v letu, ko gredo rože kot po maslu. 8. Marec je eden od njih. Prvi spomini na ta praznik segajo nekam na začetek osnovne šole. Risanje čestitk za mame. Spomnim se tudi kolone pijanih decov, ki so pred cvetličarstvom Fani čakali na rože. Potem, ko so polovico dneva popivali v Rogovilcu. Ne vem kako je danes, ker sem bolj izoliran v tej slovenski družbi, a nekoč je bilo vse pijano na ta dan. Spomnim se 8. marcev na obrambnem ministrstvu in kasneje na železnici. Popivanje od jutra in dobrikanje babam, popoldan pa po rože za domov, ker se tako spodobi. Moja mami je nekoč fotru vrgla rože v glavo, ko se je na današnji dan pred mnogimi leti pijan privlekel domov. Jaz sem imel občutek, da je to praznik za mame, ne žene. Dokler je bila mami živa, sem imel nek odnos do tega praznika. Njo sem vedno obiskal na ta dan. Razen, kadar sem bil v zaporu. Takrat je ona obiskala mene. Nimam besed za tisti beden in ponižujoč občutek, ko te v zaporu obišče mama. Mama je le mama. Ne vem, komu je bilo bolj grozno. Ves postopek pred obiskom je navadno ponižanje, zato sem mamo prosil, naj ne prihaja. Pa je vseeno prihajala in upala, da me bo nekoč srečala pamet. V grob me boš spravil, je vedno ponavljala na obiskih v zaporu. Ampak tja mi ne nosi rož. Zdaj je že dolgo na Žalah, jaz pa tja ne nosim rož. Jo pa pogrešam. Ko gre vse narobe, je mama vedno tu. Dokler je bila.
Najino zadnje srečanje je bilo kaotično. Najprej telefonski klic, naj pridem domov. Zakaj? Išče te policija. Če me iščejo, zagotovo ne pridem. Vedel sem, da me iščejo, nisem pa vedel, da to ve tudi mama. Čeprav sem z 18 leti odšel od doma, so policisti še desetletja kasneje prihajali na naslov staršev, kadar so me iskali. Zoprno. Bila so obdobja, ko sem popolnoma prekinil stike s starši. Če mi je takrat zvonil telefon z »domačo« številko sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Tistega dne sem se pozno zvečer res oglasil doma. Pisalo se je leto 2007. Avto sem pustil pri bencinski črpalki in po gozdu peš prišel do hiše. Za vsak slučaj, če se okoli hiše potikajo policaji. Ko sem videl, da je zrak čist, sem poklical mamo naj pride ven. Srečanju s fotrom sem se vsekakor hotel izogniti. Verjamem, da bi on takoj poklical policijo, če bi me videl.
Mama je vsa prestrašena prišla na teraso. Kaj si spet naredil, zakaj te iščejo? Nič. Spet nič? Za nič nikogar ne preganjajo. Dobro, moral bi se zglasiti v zaporu. Ker se nisem, me iščejo, da me odvlečejo na Povšetovo. Ampak tja ne grem, imam druge načrte, sem jo miril. Grem v Afganistan, sem ji pojasnil. Skoraj jo je kap. Komaj si prišel iz Iraka, kam zdaj rineš ves zadet in zmešan? Naj te policija odpelje v zapor, da bo končno mir. Na koncu je popustila in šla v hišo po denar. Jutri bom jaz deca poslušala, ne ti, je zavijala z očmi. Potem sva se poslovila. Izginil sem v noč. Policiji sem se izognil in dva dni kasneje sem bil na letališču v Nemčiji. Smer Kabul. Ko sem se naslednje leto vrnil, so me policisti aretirali ob prihodu na Brnik. Nameravali so me peljati na zaslišanje na Prešernovo in potem naprej na Povšetovo, kjer me je čakala stara kazen 6 mesecev zapora. Jaz sem imel druge načrte, zato sem pri Šentvidu na semaforju pobegnil iz policijskega avta. Zgodba iz črne kronike, ki jo ne bom ponavljal. Po nekaj dneh skrivanja po Ljubljani, je do mene prišla informacija, da moja mama umira v bolnici. Čeprav me je iskala vsa ljubljanska policija, sem sredi dneva prišel na infekcijsko kliniko na Japljevi. Prišel sem prepozno. Nje ni bilo več. Na pogrebu nisem prišel, ker me tam nihče ni hotel videti. Poleg tega so bili tam zagotovo kriminalisti, če bi se slučajno jaz prikazal. Slovesa ni bilo.
8. Marec bi najraje preskočil, ker vedno pridejo ti boleči spomini. Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bila še živa? Kako bi gledala na moje pisanje? Kaj bi rekla? Ko je leta 2008 umrla, jaz pojma nisem imel, kaj je internet. Glede na ves vihar in vse sodne postopke zaradi bloga, ne vem kako bi doživljala vse skupaj. Po eni strani si mislim, bolje da jo ni, da ji je to prihranjeno. Po drugi strani jo pa pogrešam, ker nikomur ne morem povedati tistega, kar sin pove samo mami.
Hvala za donacije in lep praznik vam želim.