Predstave je konec. Leto obračunov ali dokončna zatemnitev skrajno desne politike Janeza Janše? Poraz na parlamentarnih volitvah in izguba oblasti je bil hud udarec za slovensko desnico, ki se identificira z večnim predsednikom SDS. Veliki finale je ustoličil Goloba, pokopal Janšo in mimogrede odplaknil parlamentarne stranke SNS, SMC (Konkretno), Desus, SAB in LMŠ. Vrnila se je stara velika LDS, močnejša kot kadarkoli prej. SD in Levica sta v tej zgodbi izgubila kompas in volivce. Janša je poraz slabo sprejel. Referendum o vladi bo za vedno ostal dokaz, kakšnih obupnih poskusov se je loteval, da bi zrušil Goloba. Revanšo za poraz je videl v predsedniških volitvah. Projektu neodvisni Anže Logar je sprva dobro kazalo, celo zmagal je v prvem krogu in na volišča pripeljal vse, kar desnica premore. V žaromete slavja po zmagoslavnem prvem krogu, je Janša prišel pokazat svojo plešo in s tem pokopal Logarja. Drugi krog predsedniških volitev, se je Slovenija odločala za ali proti Janši. Zmago pa je iz tega potegnila Nataša Pirc Musar.
Z referendumi, pod katere se je po Janezu podpisalo 160.000 državljank in državljanov, sta se Janša in desnica dokončno zapisala temi. Zatemnitev bo trajala precej dlje, kot je obljubljal svojim vernikom poleti v Lepeni. Včeraj zvečer se je dogajalo pričakovano. Janša se je raje pobral iz države in pred kamere poslal najbolj odbijajoče like svoje stranke. Grimsa, Černača in Koprivo. Trenutno prvo ime stranke in upanje desnice Anže Logar se v tej kampanji ni oglašal. Armade volivcev, ki so ga podprli na predsedniških volitvah, ni pozval naj grejo na referendum in glasujejo proti. Zanimivo? Če bi mu Janša ukazal, naj se aktivno vključi v kampanjo, bi se. Torej mu tega ni ukazal? Najbrž mu je bilo vnaprej jasno, da so referendumi izgubljeni, zato ni hotel skuriti Logarja v izgubljeni bitki.
Na nacionalni televiziji zaradi katere se je vse skupaj dogajalo, je Vida Petrovčič z gosti komentirala rezultate referenduma. Spet je bil tu Boštjan M. Turk, ki znova ni razočaral. Profesor se je tokrat označil za kritično mislečega intelektualca. Kdo ste pa vi, ni imel komu reči, ker je Vida zbrala uravnoteženo misleče. Bog pomagaj nacionalni televiziji, ker prihajajoči zakon ji po moje ne bo. Zanimiva so bila razmišljanja in komentarji Bernarda Nežmaha, ki neumorno zagovarja desnico in demonizira Goloba in njegovo stranko. Svobode jih je strah? Vsem je jasno, da je izjava »prišla je svoboda« izpeljanka iz imena stranke oz. gibanja. Če bi zmagala NSi, bi rekli, da je prišla nova Slovenija. Če bi zmagala SDS, bi rekli, da je prišla SDS. Ker je zmagala stranka Gibanje Svoboda, je prišla svoboda. Nežmah brezbrižno zmago GS primerja z zmago partizanov l. 1945. In zdaj jih je strah komunistične revolucije, pobojev in ostalih povolilnih opravkih rdečih. Preseneča me, da Nežmah znakov revolucije, maščevanja, izločanja, nasilja in sovraštva ni opazil v mandatu zadnje Janševe vlade. Možakar, ki je v Mladini zato, da je ta videti uravnoteženo. Njegovo življenjsko delo je opozarjanje na nezakonite rabote in stranpoti ljubljanskega gangsterja Opankovića. To sem najbrž pred desetletjem že omenil, pa bom še enkrat!
Bilo je nekaj dni po aretaciji Smolnikarja v Depali vasi. Sredi noči sta v ljubljansko sosesko za Bežigradom BS-3 pripeljali dve vojaški terenski vozili. Jaz, Tone Krkovič in Njavro smo obiskali Marjana Jermana. Varnostniki so ostali na parkirišču, mi trije pa smo šli v njegovo stanovanje. Posledica tega obiska je bila oddaja v Tedniku, kjer so mene in Smoleta snemali v hrbet. Tisto noč smo se pogovarjali marsikaj. Tudi državni udar je bil na mizi, ko smo izpraznili prvo steklenico Whisky-ja. Spomnim se, da je Krkovič za mizo listal novo Mladino in bentil čez njihove novinarje. Posebej je sovražil Miho Štamcarja in njegovega kolega Janija Severja. V drug krog pekla je pošiljal takratnega šefa Mladine Botterija in novinarja Luskovca. Ostale pa v tretjega.
Naenkrat je v stanovanju nastala tišina, ker je Krkovič z zanimanjem začel nekaj brati v Mladini. Z Njavrom sva pričakovala kakšen zajedljiv komentar, kateremu bova kimala kot dva bebca. Saj veste, šefu se kima in smeji njegovim šalam, če so še tako butaste. Potem pa presenečenje. Krkovič je naenkrat dobesedno zavpil; »Darko, Nežmah je naš. Ta je naš«. Njavro je vzel svojo znamenito beležnico in Nežmaha vpisal med Morisu prijazne novinarje. 28 let kasneje je Nežmah še vedno naš. Se pravi njihov, ker jaz nisem več tam. To pa je kontinuiteta in zvestoba. Če Nežmah v preteklosti ni v Lepeni dobil zlate značke SDS, jo lahko Janša kar ukine.
Kaj potem reči za Petra Jančiča? Zase pravi, da je neodvisen,strokoven in kar je teh jajc s katerimi se kitijo družbenopolitični delavci tipa Požar. Najbrž še sam ne verjame temu, kar govori. Jančiča je za urednika v Siol-u postavila politika. Vemo katera. Zato je bilo pričakovano in higiensko, da ga druga politika odstavi. V resnici ga niti ni odstavila, ker je Pero odstopil in se zmenil za odpravnino. Zdaj pa igra žrtev in novega urednika Mihaela Šuštaršiča obtožuje, da ga cenzurira. V resnici je iz njegovih uvodnikov umaknil povezave do njegovega spletnega časopisa. Jančič pravi, da je nevaren za trenutno oblast? Jaz bom dodal, da Kalimero ostane Kalimero.
Če malce karikiram velikega vodjo v zatonu in zatemnitev. Ni videti konca tej noči. Prve jutranje žarke lahko prinesejo vaše donacije. Brez heca, STAnje je resno. hvala