Včeraj je bila priložnost, da bi bila predsednica tiho. Prišel bo čas, ko nas zdavnaj več ne bo. Takrat bodo lahko zgodovinarji, neobremenjeni s trenutno razdiralno politiko, ovrednotili slovensko osamosvojitev. Samooklicani velikani osamosvojitve se bodo obračali v grobovih, ko se bo to zgodilo. Jože Pučnik ni noben nestor, še manj oče Slovenije. Vaški pijanec in nasilnež, ki je pred roko pravice pobegnil v Nemčijo in se tam spajdašil z njihovo obveščevalno službo. Zdaj pravijo, da ga je bila sama dobrota in posebej poudarjajo, da ni bil maščevalen. Težko se strinjam, da oseba odgovorna za izbris 25.000 prebivalcev, ni bila maščevalna. Kristjani! Garantiram vam, da Jože Pučnik ždi v najbolj razbeljenem kotu pekla zaradi tega, kar sta z Bavčarjem storila nedolžnim ljudem. Maščevalna ideja je bila Pučnikova, končno dejanje je bilo Bavčarjevo.
Leta 1966 se je v Slovenijo iz Leskovca preselil mlad par. Štiri leta kasneje se jima je rodil sin Dejan. Bil je perspektiven mulc in dober košarkar. Spoznal sem ga na Slovanu. Dve leti zapored smo bili skupaj na pripravah v Kranjskem kampu v Premanturi. Preden smo odšli na služenje vojaškega roka, smo imeli skupno poslovilno zabavo. Dejan je eden tistih Slovencev, ki so tako kot jaz pobegnili iz JLA in se pridružili TO. On je pobegnil iz Varaždina in osamosvojitveno vojno preživel kot pripadnik ljubljanskega pokrajinskega štaba TO. Celo neko odlikovanje »obranili domovino« so mu podelili. Poleti 1991 se je večina Slovencev odpravila na morje. Mi smo ostali v uniformah, ker smo morali dokončati nedokončano. JLA je bila še vedno tu. Tudi Dejan je ostal v uniformi. Spadal je k vojaški policiji, ki je imela sedež v prostorih takratne upravne enote na Mačkovi. Večkrat smo se tisto poletje srečali na Gregorčičevi in v Carmen baru na Igriški, kjer smo naivni cepci tolkli po poker avtomatu. Velika, mala, rdeča, črna in »pušiona«. Tako so minevali dnevi. Prišla je jesen in trgovina z orožjem je dobila neverjeten pospešek. Oktobra sem bil dežurni v »Spodnjih garažah«. To je skrivna lokacija streljaj od Kočevske Reke, kjer smo imeli nastanjeno oklepno enoto. Dežuren nisem bil zaradi oklepnikov ampak zaradi tega, ker je bil to takrat center za dostavo »specialnega orožja«.
Sredi noči sem v Spodnjih garažah dobil obisk iz Ljubljane. V spremstvu vojaške policije iz Ljubljane je prišel Ludvik Zvonar. In z njim dva kombija naložena z orožjem. Medtem, ko so fantje raztovarjali orožje, sem zagledal Dejana. Bil je eden od vojaških policistov, ki so varovali prevoz in Zvonarja. Omenil sem, da je bilo to Oktobra. Vsi, ki smo bili takrat še v uniformi, smo bili redno zaposleni na Ministrstvu za obrambo. Od 1.9. naprej. Povabil sem Dejana na cigareto in ga vprašal, kje je zaposlen, kakšno odločbo ima in koliko tolarskih bonov je dobil 5. Oktobra. Takrat smo namreč dobili prvo plačo v novi Slovenski vojski. Dejan mi je potožil, da ni zaposlen in ima še vedno status vpoklicanega rezervista. Omenil je težave s starši, vendar se ne spomnim, kaj mi je povedal. Bilo mi je bedno, to se spomnim. Jaz sem dobil odločbo o redni zaposlitvi za nedoločen čas. Na odločbi je pisalo »podvodni diverzant, poveljnik oddelka«. Podpis, minister Janez Janša. Meni se je takrat to zdelo nekaj imenitnega in sem vsem mahal pred nosom s tisto odločbo. Dejanu je nisem kazal, ker ni bil primeren trenutek. Po tisti noči ga nisem več videl. Nikoli več. Vem pa, kje je pokopan oz. raztresen.
Bilo je tisto zadnje normalno poletje 1993, preden se je zgodila Depala vas in je šlo vse k vragu. Sedeli smo na vrtu Carmen bara in prisotne sem vprašal, če kdo ve kje je končal Dejan. Saj veste koga mislim, tistega Rambota iz vojaške policije! Torej ne veš? Kaj ne vem? Vzel si je življenje. Moščanski policisti so ga sneli iz veje. In potem mučna tišina.
Kako je prišlo do tega, me je zanimalo? Starše so februarja 1992 izbrisali iz registra prebivalcev. Izbrisali so tudi njega. Starša sta izgubila službo in v nadaljevanju stanovanje. Oba so deportirali v Srbijo, kjer nista imela živečih sorodnikov. Dejan je ostal. Delal je na črno kot redar in živel v najemniškem stanovanju. Potem je obupal in si vzel življenje. Ker ni imel nikogar, so ga raztresli na Žalah. Za njim je ostala tista značka »obranili domovino«.
Pučnik je lahko oče samo domobrancem in fašistom v tej državi. Za vse ostale bo za vedno ostal maščevalen lik, ki je uničil življenja deset tisočim nedolžnim ljudem. »Jebeš čefurje« je bil takrat precej udomačen izraz med tistimi, ki jih slavite kot velikane »osamosvojitve«.
Ime ljubljanskega aerodroma na Brniku je žalitev za vse žrtve nezakonitega izbrisa. Besedi zakonito in nezakonito sta sveti v besednjaku desničarjev. Ne samo, da je bil nezakonit. Bil je nehuman, maščevalen in zločinski. Sodišče v Haagu bi se moralo ukvarjati s Pučnikom in izbrisom, če bi bilo kaj pravice na tem svetu.
Za konec razčistimo dilemo. Je Branko komunist? Branko Grims dobesedno vsak dan ponavlja, da je laž nesmrtna duša komunistov. Ker je Branko dokazano največji lažnivec sekte SDS, se vprašanje ponuja samo. Je Branko večji komunist kot njegov šef Janša? Odgovor prepuščam vam.
thx thx thx