Politika se konča pri vratih generalnega direktorja policije, pravi ministrica za notranje zadeve. Izjava je sicer všečna a daleč od realnosti. Še vsaka vladajoča politika je nastavljala svoje direktorje, ki so vlekli njim všečne kadrovske in operativne poteze. Če bo ministrica Bobnarjeva želela doseči svoje, se bo moral Golob odpovedati Črnčecu, ki ga je dobil v paketu s Šarcem in njegovo propadlo LMŠ. Črnčec sicer zaseda mesto državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu. Nekateri visoki uslužbenci trdijo, da ministrstvo operativno tudi vodi, ker aktualni minister Šarec nima pojma o ničemer. Črnčec je spoznal, da je kariera Šarca končana, zato se udinja novemu gospodarju Golobu.
Ko je Šarec Črnčeca pripeljal v svojo ekipo, je sledil upor članov vlade. Ker je vedel, da si nihče ne želi na predčasne volitve, je Črnčec ostal. In v nadaljevanju pokopal Šarca in njegovo vlado, ko mu je kasneje svetoval odstop in predčasne volitve. Teh ni bilo, ker so bili njegovi bivši vladni partnerji še naprej proti predčasnim volitvam. Za vsako ceno, kar je pomenilo dveletni vzpon Janšizma. Če pod vse potegnemo črto, nam je dolgoročno gledano Šarec naredil uslugo. Janša je v teh dveh letih snel vse maske in rokavice. Obračunavanje z drugače mislečimi je bilo brutalno. Na koncu je šel na vse ali nič in izgubil. Račun se mu ni izšel. S tem, ko je za notranjega ministra postavil Hojsa in vztrajal z njim, se je za vedno zameril večini državljank in državljanom. V Sloveniji ne bo nikoli več premier. Njegova kariera na vrhu SDS se izteka. Dobro poučeni iz vrha SDS pravijo, da se bo Janša po izteku poslanskega mandata 2026 upokojil. To bo vernikom naznanil na kongresu leta 2025. Takrat bo tudi znano, kdo bo njegov naslednik. O Anžetovem nevidnem političnem kapitalu isti viri pravijo, da ga lahko unovči edino pri šefu.
Kar se policije tiče me moti, da se v njeno delovanje vtikajo nevladne organizacije. Še dobro, da so šle dekleta iz 8. Marec na dopust, sicer bi Nika že postavljala nove šefe direktoratov. Seveda po nasvetih in priporočilih Črnčeca. Policija je posebne vrste karierna organizacija. Začneš na cesti kot policist začetnik. Z leti, izkušnjami in izobraževanjem lahko napreduješ v sam vrh. Celo do ministrskega položaja. Policija je sistem. In kdor ni iz sistema, nima tam kaj iskati in postavljati svojih kadrov. Še najmanj kakšne nevladne organizacije. Tiste najbolj glasne in vedno prisotne na naših tv ekranih so tako ali drugače orodje leve politike.
Črnčec ima zagotovo apetite v policiji. Pri vsej tej zakulisni verziji domače igre prestolov, ne razumem naslednje. Tone Krkovič je novi prijatelj in zaupnik premierja Goloba. In hkrati zaprisežen smrtni sovražnik Črnčeca. In ta kljub vsem znanim dejstvom postaja glavni zakulisni igralec Gibanja Svobode. Nepreverjene govorice pravijo, da so zadeve precej jasne. Črnčec je v svoji dolgoletni obveščevalni karieri prišel do obremenilnih podatkov o Golobu. Npr. plasiranje romunskega računa Roberta Goloba v javnost pred volitvami je bilo zakulisno delo Črnčeca. Žal je podatek prvi pograbil povsem napačen novinar desne scene in afere ni bilo. Črnčec torej z nečim drži za jajca Goloba. Iz tega vidika je potem razumljivo, da je iz propadle LMŠ zase in Marjana izsilil sanjski paket. Obrambni minister in državni sekretar. Če je pomagal tudi Alenki Bratušek, ne želi nihče komentirati.
Javnosti se je predstavil direktor SOVE Joško Kadivnik. Ime mi ni pomenilo nič, ko je bil imenovan za direktorja. Najbrž prvi o katerem ne vem nič in ga nikoli nisem srečal. Potem se Joško pokaže pred kamerami, ko je prišel na zasedanje sveta za nacionalno varnost. Glej ga glej, tebe sem pa že srečal, me je prešinilo. Tista navedba, da imam fotografski spomin, očitno res drži. Da smo se nekoč srečali prav tam, pa vse skupaj postavlja v novo luč, ker je bil Joško takrat operativec SOVE pri Dragu Feršu. Do zdaj je veljalo, da SOVA ni bila vpletena. Tole bo zagotovo imelo nadaljevanje. Mimogrede, kje je končala Nataša Hribar, bivša ljubica Marjana Šarca?
To deževno sobotno dopoldne me je spomnilo na neke druge čase, ko sem še igral košarko. Vsako soboto smo imeli tekme. V kadetskih in mladinskih selekcijah je to med drugim pomenilo nemogoče termine. Tekme so se začenjale ob 10 uri. Na gostovanja smo hodili z vlakom ali avtobusom. Zborno mesto pa vedno na glavni postaji pod uro. Moj trener je bil takrat Tone Corel in potovanja so bila vedno »zajebancija«. Glavna postaja v Ljubljani je 35 let kasneje še vedno v istem stanju. Še ura je ista. Ljudje smo se medtem korenito spremenili. Nikoli si ne bi mislil, da bo moj najljubši trener postal eden najbolj prepoznavnih podpornikov Janše in Janšizma na Twitterju.
Deževne sobote se niso spremenile. Še vedno so depresivne. Le skrbi so mnogo večje kot tiste leta 1987, ko mi je bila edina skrb, kdo bo stal na drugi strani igrišča.