Plebiscit za samostojno Slovenijo. Konec Decembra 1990 se je velika večina odločila za samostojno državo. Slišalo se je lepo in precej predrzno. Takrat sem bil star 19 let in na služenju vojaškega roka v Bitoli. Kaj se je takrat dogajalo v politiki, me ni zanimalo. Preden sem Septembra odšel v JLA, sem se na Kongresnem trgu udeležil tistega slavnega koncerta v podporo JBTZ. Istega večera smo z nekaj sošolci napadli stražarja, ki je stal ob ograji kasarne Ljube Šercerja. Kasarne že dolgo ni več, tam zdaj stoji Bežigrajski dvor. Nestrpnost do JLA je bila na višku in incident je bil omenjen v Dnevniku na straneh črne kronike. Spomnim se, da se mi je zdelo imenitno, da je zadeva v katero sem vpleten omenjena v časopisu. Če bi takrat vedel, kaj bodo prinesla naslednja desetletja, ne bi bil tako navdušen.
Ko se je Slovenija pripravljala na zgodovinski referendum, sem se jaz vračal iz Kičeva. Tam sem bil mesec dni na šolanju za C in E kategorijo. Tistega Decembra je bilo v Makedoniji strašansko mrzlo. Temperature globoko pod ničlo, jaz pa sem moral natikati verige na kolesa TAM 5000. Brez rokavic, ker je desetar oboleval, če je koga zalotil z njimi. Ne bom zdaj obujal spomine na Kičevo, ker me zazebe ob omembi tega imena. Vrnitev v kasarno v Bitoli je bilo olajšanje po tistem mesecu avtošole. Vendar je bilo nekaj drugače. Občutek sem imel, da se me vsi izogibajo. Po jutranjem raportu, kjer je komandant Trajković grmel čez Slovenijo in »strane neprijatelje«, je v četo prišel oficir za varnost major Jašović. Pokazal je name in na drugega Slovenca, ki je bil z mano v četi, Damjana Kavaša iz Kokrice pri Kranju. Morala sva z njim v učilnico, ki je bila prazna. Sumljivo je bilo videti vse skupaj. Sedla sva vsak v svojo klop in čakala nadaljevanje. Major nama je povedal nekaj krepkih na račun politikov v Sloveniji, potem pa pred naju vrgel glasovnico in kuverto. Gledal sem v tisti list, če sem ZA samostojno državo Slovenijo? Torej je res. Z Damjanom sva se spogledovala, kaj naj zdaj obkroživa. Če bo še naprej stal pred nama in gledal v list, raje ne bom izzival, sem si mislil. Po trenutkih mučne tišine je major zinil naj razmisliva, glasujeva in potem glasovnico oddava njemu v zalepljeni kuverti. Nato je zapustil učilnico in naju pustil sama. Pri 19 letih samostojna Slovenija ni bila »moja intimna« opcija, brez zamere. O politiki nisem vedel nič, niti nisem imel občutka, da nam gre slabo. Po drugi strani pa sem vedel, da se doma dogaja nekaj velikega in tega nočem zamuditi. Kljub očitni pretnji majorja Jašovića, sva oba obkrožila ZA, zalepila kuverti in si čestitala. Najbrž ni bilo naključje, da je v nedeljo zvečer tranzistor v stražarnici v Bitoli ujel radijske valove iz Slovenije. Glas Marjana Kralja in Od višine se zvrti, se je nekaj slišalo nekaj minut med hreščanjem. Potem se je signal iz Slovenije izgubil. Tako, kot smo se mi izgubili na poti, ki smo jo začeli takrat.
Kje smo 32 let kasneje? Naj si odgovori vsak sam. Božični večer, Božič in potem državni praznik. Idealen čas za samorefleksijo. Jaz nimam kaj in s čim praznovat. Smreke nimam za koga postavljat, ker imam vsako leto isti občutek. Nisem del te družbe in življenje teče mimo mene. Ko enkrat prestopiš rdečo črto, ki jo ponazarja družba stoterih obrazov, ni vrnitve. Odpadnik do konca.
Vsem bralcem želim krasne praznike, kup daril in vesel Božič. Z upanjem, da bo Slovenija v prihodnosti našla luč, ki jo je na poti samostojnosti izgubila.